Razvoju cerkljanske laufarije lahko sledimo skozi tri obdobja. Njeno jedro predstavlja skupina arhaičnih mask, ki je povezana z verovanji in rituali naših prednikov. Obred se je desetletja ali stoletja odvijal po nenapisanih pravilih,
zadnjič, sodeč po ustnem izročilu, leta 1914.
S prvo svetovno vojno se začne drugo obdobje – čas mirovanja oz. usihanja obreda. Ker se zaradi pomanjkanja fantov, ki so bili vpoklicani v vojsko, obred ni izvajal, je počasi tonil v pozabo. Po letu 1918 so ga prepovedale italijanske oblasti, ki so zasedle Primorsko. V skladu s svojo potujčevalno politiko, ki je slovenski jezik izrinila iz javnega življenja, so nadzorovale tudi oblike neformalnega druženja. Prepovedana je bila tudi laufarija, saj so v njej videle močan narodnostni element. Namesto tega so skušali vzpodbuditi druge oblike šemljenja in zabavanja v pustnem času. Pojavili so se pustni plesi, na ulicah pa klovni in maskiranci brez prave vsebine. Dokončen udarec je laufarjem prizadejala še 2. svetovna vojna. Cerkno je bilo v letih od 1943 do 1945 kar štirikrat bombardirano. V ruševinah in ognju so izginila vsa naličja, obleke in druga oprema laufarjev.
Tretje obdobje cerkljanske laufarije pa se začne z letom 1956, ko so pustni obred spet oživili. Že leta 1948 je v Cerkno namensko začel prihajati rojak Peter Brelih, ki se je med obema vojnama z družino izselil v Ljubljano. Ljudi je želel navdušiti za svojo idejo – obnovitev laufarije. V ta namen so v okviru Turistično-olepševalnega društva ustanovili laufarski odbor, vendar so hitro ugotovili, da od stare, pred 1. svetovno vojno opuščene laufarije, ni ostalo tako rekoč nič. Edine ohranjene larfe, ki jih je po drugi svetovni vojni Slovenskemu etnografskemu muzeju izročil Peter Brelih, je leta 1938 izdelal cerkljanski rezbar Avguštin Hadalin. Na račun za tri larfe, ki je znašal 90 lir, kar je menda ustrezalo vrednosti dveh telet, je mojster pripisal, da je bilo delo zamudno, ker so že pozabili, kakšne so bile larfe, a s končnim izdelkom je bil zadovoljen. Hadalin je leta 1949 umrl, v Cerknem tako ni bilo več rezbarja, ki bi znal izdelati larfo. Ko se je leta 1955 na iniciativo dr. Nika Kureta za obnovitev laufarije zavzel Inštitut za slovensko narodopisje so ga morali poiskati v Ljubljani. Brelih je k sodelovanju povabil mladega absolventa šole za umetno obrt Rada Jelinčiča, ki je za laufarijo izdelal 11 larf, dve so si sposodili v Etnografskem muzeju, edina, ki ni bila lesena, temveč iz telečje kože, pa je bila delo domačina Janka Pagona. Ob oživitvi je nastal tudi film Lavfarji v Cerknem.
Naslednje leto so larfe, ki jih je izdelal Jelinčič, ostale v Cerknem, tisti dve pa, ki sta bili iz muzeja (ta star in en ta terjast), so laufarji morali vrniti. Ostali so brez dveh glavnih likov, zato je bilo treba poiskati rezbarja, ki bi zanju izdelal novi larfi. Na srečo so ga našli v domačem okolju. To je bil Franc Kobal, po domače Hramšarjev Ene iz Cerknega, po poklicu zidar in rezbar samouk, ki je sodeloval tudi pri obnovitvi laufarije leta 1956. Znano je bilo, da je tudi njegov ded Blaž Kobal izdeloval larfe, Franc pa je z rezbarjenjem jaslic začel že kot otrok. Čeprav pred tem ni izdelal še nobene maske, je sprejel izziv in izrezljal manjkajoči larfi. A ni ostalo le pri tem, v naslednjih letih je skrbel za popravila larf in izdelal njihove kopije za več muzejev doma (Slovenski etnografski muzej, Tolminski muzej) in na tujem (Mednarodni muzej karnevalov in mask Binche v Belgiji). Predvsem pa je med letoma 1957 in 1997 sam ustvaril 12 larf za 11 na novo uvedenih likov (ta koševa ima dve). Večino novih likov so ustvarili do leta 1976, zadnjega, tj. oštirja pa leta 1997. Upravičeno lahko zapišemo, da ima Franc Kobal velike zasluge za današnjo podobo Cerkljanske laufarije. Občina Cerkno mu je zato posthumno podelila najvišje – Bevkovo priznanje za leto 2006.
